Pripovedniki/Erzähler – CarinthiJA 2020

Priče časa to in onstran meje so poročala o življenju ob meji nekoč in danes. Zeitzeugen aus Kärnten und Slowenien berichteten spannende Geschichten über das Leben an der Grenze einst und heute.

Slike/Bilder

Priče časa to in onstran meje so poročala o življenju ob meji nekoč in danes. 

„Das Leben an der Grenze“ war Thema eines Erzählerabends des slowenischen Kulturvereines Drava am Freitag im voll besetzten Kulturhaus „Hiša kulture“ in Schwabegg. Mit dieser Veranstaltung wurde der umfangreiche Veranstaltungsreigen im Jubiläumsjahr „Carinthija 2020“ würdevoll eingeleitet.

Wie sich das Leben an der Grenze im letzten Jahrhundert abgespielt hat, davon berichteten zahlreiche Referenten und Gäste. Der Historiker Stefan Pinter, ein gebürtiger Neuhauser, berichtete über die zweite Volksabstimmung in Libeli(c)e (SLO) im Jahr 1922, das von Leifling nur rund 100 Meter entfernt liegt. „Eine Bürgerinitiative hat erreicht, dass man den Ort wieder in das Königreich Jugolawien eingegliedert hat“, sagte er. Bleiburgs Altbürgermeister Raimund Grilc aus Lokovitzen/Lokovice in der Gemeinde Bleiburg hat seinen Bauernhof direkt an der Grenze. „Nach dem Krieg sind oft Flüchtlinge vorbeigekommen und haben sich dann beim Gendarmerieposten in Loibach gemeldet“, berichtete er. Spannend sei es auch zugegangen, als vier Schüler und eine Professorin des Alpen Adria Gymnasiums auf der Petzen von jugoslawischen Grenzsoldaten verhaftet wurden, weil sie um einen Grenzstein herum spielten. Adrijan Zalesnik und der Mesner Franc Perovnik aus Libeli(c)e zeigten eindrucksvoll auf, welche negativen Auswirkungen die  2. Volksabstimmung im Ort hervorgerufen hat. „Viele Gegner der neuen Grenzziehung mussten Libeli(c)e verlassen“, sagte er. Der Hass unter der Bevölkerung sei enorm gewesen.

Thema des Abends aber waren auch die rege Schmugglerei, Angst vor der Grenze und Liebeleien über die Grenze hinweg. „Das Schmuggeln war viele Jahre mein Hauptgeschäft“, erzählte der Unternehmer Adolf Krivograd. Agnes Srienz wurde in Strojna (SLO) geboren und heiratete nach Neuhaus. „Es war von Anfang an nicht einfach für mich“, sagte sie. Die Grenze sei wie ein eiserner Draht gewesen. Hanno Glawischnig, dessen Schloss Eberwein in Leifling direkt an der Grenze liegt, hatte als Kind große Angst vor der Grenze. „Der Grenzbalken war ab 19 Uhr geschlossen“, erinnert er sich. Heute habe er beste Kontakte zu den Landwirten in Slowenien. Wortmeldungen gab es auch noch von Monisgnore Dechant Ivan Olip, Professor Siegi Hoffmann und Stefan Kramer.

Durch den spannenden Abend moderierte Jakob Logar, Josef Krop übersetzte simultan zwischen Deutsch und Slowenisch, technisch betreuten die Veranstaltung, die viele Ehrengäste besuchten, Danilo Katz und Stefan Logar. Igor Pucker, der Leiter der Kulturabteilung des Landes Kärnten, stellte den Besuchern das Großprojekt „CarinthiJa 2020“ und dessen Intentionen vor. Ebenso Peter Fritz, der Kurator der Ausschreibungsprojekte Carinthija 2020. 

Pripovedniki

Žvabek  Med brezmejno ljubeznijo, tihotapljenjem in strahom pred graničarji – pripovedniki so se v Hiši kulture v Žvabeku spominjali življenja ob nekdanji avstrijsko-jugoslovanski meji.

»Leta 1914 si nihče ni mogel predstavljati, da štiri leta kasneje ne bo več Avstro-ogrske države.« V tem kratkem stavku zgodovinarja Štefana Pinterja, izrečenega na večeru pripovednikov minuli petek v Hiši kulture v Žvabeku z naslovom Živeti ob meji, je že zajet šok, ki je pretresel ljudi po izbojevani, na avstro-ogrski strani izgubljeni vojni. Meja med novo nastalimi državami se je marsikje globoko zarezala med ljudi, sorodnike, sosede, v posestva in gospodarske odnose. Silovito so novo mejo občutili v spodnji Podjuni, zlasti na območju današnjih občin Suha in Pliberk. Ljudje so nenadoma bili odrezani od stoletja trajajočih vezi. V Libeličah, ki so po izgubljenem plebiscitu pripadle Avstriji, so si leta 1922 vendarle izborili priključitev Jugoslaviji, v Šmarjeti nad Pliberkom pa so tri domačije dosegle priključitev Avstriji. Ne zato, ker bi jim dunajska republika bila bolj pri srcu. Pač pa zato, ker bi drugače bile ločene od družinskih grobov na šmarješkem pokopališču, je pojasnil Pinter.

Večer pripovednikov v Hiši kulture v Žvabeku je bila prva izmed okoli 300 prireditev v nizu Carinthija2020 ob 100-letnici koroškega plebiscita. Udeležila sta se je tudi vodja oddelka za kulturo pri koroški deželni vladi Igor Pucker in kustos razstave Carinthija2020 Peter Fritz, sicer pa je bila žvabeška dvorana skoraj pretesna za številno občinstvo. 

Da tudi v Libeličah niso bili vsi za Jugoslavijo, je pojasnil Adrijan Zalesnik iz Muzeja koroškega plebiscita. Nekaj posameznikov je kraj celo zapustilo – in s seboj so v Avstrijo vzeli celotno občinsko, župnijsko in šolsko dokumentacijo ter za povrhu še gasilsko vozilo z brizgo. Libeliški mežnar Franc Perovnik, ki je vojna leta moral kot izseljenec preživeti v Srbiji (tja je družino izselil nemški okupator), se je življenja ob meji in tihotapljenja spomnil z jedrnatim stavkom: »Šmuglali smo zato, ker je pač meja bila.« Jugoslovanski graničarji so bili pri nadzoru tako temeljiti, da so z roko segli celo v njegove umazane in smrdljive gumijaste škornje, je dejal.

Ostre graničarje, ki so na avstrijsko-jugoslovansko mejo bili poslani iz južnih republik, ima v spominu tudi Raimund Grilc, ki je v Lokovici odraščal v neposredni bližini meje. Starši so otrokom strogo zabičali, naj se nikar ne približajo mejnikom, da jih ne bi jugoslovanski varuhi reda in nadzora aretirali. V spominu so Grilcu ostali prestrašeni obrazi beguncev pred njihovo domačijo, ki niso vedeli, ali so že prestopili mejo.

Še danes hrani materialne spomine na tihotapsko preteklost Hanno Glawischnig z avstrijske strani Libelič. Nekega dne se je pri njem oglasil mladenič in v polomljeni nemščini vprašal, če lahko pusti kavo pri njem, ker so na meji tisti dan napačni graničarji in se ne upa čez. Bo pa naslednjič prišel po blago, je zatrdil. Mladeniča nikdar več ni bilo, Hanno Glawischnig pa še danes hrani kavo znamke Alvorada, ki ji je rok potekel 7. 7. 1986.

In četudi je meja – kdaj bolj, kdaj spet malo manj – otežila medsebojno povezovanje, pa ga nikdar ni mogla preprečiti. O tem govori življenjska zgodba Nežke Srienc. Odraščala je na Strojni v Jugoslaviji. Ko je Citronkov Vili iz suške občine na drugi strani meje iskal delavce za zidavo hiše, je zagledal njo, ko je pasla krave. »O podrobnostih pa sedaj ne bom govorila,« je dejala gospa v Žvabeku. Rezultat je tako ali tako znan. Poročila sta se, ona pa se je preselila v neposredno bližino, ampak čez mejo.

Bogato zakladnico zgodb o življenju ob meji ima Dolfej Krivograd iz Šmihela, ki jih je dal popisati v svoji biografiji Lažje prišparaš, kot zaslužiš (Mohorjeva založba). Njegova mati je bila doma z Belšaka na avstrijski strani, sam je odraščal v Jugoslaviji, dokler mu ni bilo zadosti zatohlosti in je pobegnil v Avstrijo, kjer je kasneje z ženo ustanovil trgovsko podjetje. Izkušnje si je, takšno je pač življenje ob meji, pridobil tudi s tihotapljenjem, o tihotapcih pravi, da so najbolj brihtni ljudje. »Kdor nima zdrave pameti, ne more šmuglati.« Na vprašanje, če ga je bilo kdaj med tihotapljenjem strah, pa je odrezavo dejal: »Kaj strah? Veselje!«